Dekorativne košarice 

Nikoli ni prepozno za sanje

42 let sem čakala. Hodila v službo, izpolnjevala dolžnosti, sledila odgovornostim. A v meni je živela misel, da nekoč bo prišel čas, ko bom lahko delala samo tisto, kar me žene naprej, kar mi daje gušt.

V otroštvu sem bila obdana z ženskami, ki so ustvarjale s svojimi rokami in so pri tem uživale. Odraščala sem na vasi in takrat ni bilo samoumevno, da so bile ženske zaposlene. Ampak moja teta Marinka je bila in že takrat sem si želela biti kot ona, navduševala me je na vsakem koraku. Še posebej pa so mi v spominu ostali nedeljski popoldnevii. Ne le teta Marinka, prav vse – moja mama, babica, sosede, čisto vse – smo se takrat zbrale in skupaj ustvarjale. Opazovala sem njihove spretne roke, pri šivanju, vezenju kvačkanju. Teta Marinka me je naučila kvačkati in od takrat naprej sem kvačkala vsak dan. Za svojo punčko sem nenehno kvačkala in parala nova oblačila, vsak drugi dan je imela novo oblekico. Kot otrok sem v tem uživala. Mogoče se takrat niti nisem zavedala, kako zelo me ustvarjanje dopolnjuje. A nikoli nisem pozabila tega občutka.

Ko sem po vseh teh letih, desetletjih, končno dobila priložnost, da ustvarim nekaj svojega, sem takoj vedela, kaj to bo. Ročno delo, tradicija, spretnosti, ki so se prenašale iz roda v rod, to je tisto, o čemer sem vsa ta leta tiho sanjala. In z vsakim novim izdelkom, z vsako nitko, ki sem jo prepletla, sem se vedno bolj vračala k sebi.

Tako se je začelo. Najprej nekaj izdelkov za znance. »A mi narediš eno košaro?« Seveda, zakaj pa ne. In sem ustvarila košaro. »Bi lahko sešila nekaj posebnega?« Nastalo je nekaj posebnega, edinstvenega. Vsak dan si je nekdo drug zaželel nečesa, kar bi polepšalo njihov vsakdan, kar bi ustvarila le za njih. In vsak izdelek je prinesel novega. Hitro sem ugotovila, da je povpraševanje večje, kot sem si kadarkoli predstavljala. Ljudje so si želeli nečesa pristnega, izdelanega z dušo, nečesa, kar nosi zgodbo.

Zdaj je šlo zares in takoj lotila sem se dela. Odločena sem bila, da ustvarim, spletem svojo zgodbo. Ko sem odkrila spletno trgovino lokalnega podjetja, ki mi je bilo všeč, sem radovedno poklicala lastnico, povprašala, kako jo ustvariti in zagotovila mi je, da to ni tako težko. Lotila sem se dela in prepričana sem, da sem se zamerila podpori za stranke ponudnika spletne platforme, a po dveh neprespanih nočeh sem ustvarila svojo prvo spletno stran. In tako sem se lotila prav vsakega izziva, ki mi je prišel naproti. Noben ni bil prevelik. Delo nikoli ni bilo nekaj težkega, to je bil naš način življenja in tudi ovire nikoli niso bile nekaj, kar bi nas ustavilo. Že, ko sem bila majhna, so me gnale močne ženske, moja mama je vedno našla nove načine, nove rešitve in tako sem jih iskala tudi sama. Postavila sem spletno trgovino, stopila v stik z lokalnimi trgovinami, ustvarila Instagram profil … Vsak korak je bil nov izziv, a noben ni bil nepremagljiv. Učila sem se iz nočnih poskusov in napak. 

Trud se je začel obrestovati. Ljudje so me prepoznali, ustavljali na ulici, hvalili moje delo. Danes moje kvačkane izdelke najdete v več trgovinah in tudi hotelih, a najbolj me veselijo delavnice kvačkanja, ki jih vodim na že več lokacijah: Radeče, Sevnica, Brežice in Krško. In najboljši občutek? Kvačkarski tečaji. Ko smo prvič napolnili sobo z navdušenimi udeleženci, sem vedela, da sem na pravi poti, nato pa mi je na enem izmed tečajev, kjer se vsakič znova zberejo kvačkarice prav vseh generacij, od najstnic do mojih vrstnic, ena izmed njih omenila, da se v tej družbi počuti, kot bi skupaj bili »ena velika družina«. In takrat sem bila prepričana, da sem po vseh teh letih dosegla tisto, o čemer sem vedno sanjala.

Danes? Danes ni več čakanja. Danes živim svojo strast. Moje roke ustvarjajo, moje srce bije v ritmu tradicije in ustvarjalnosti, moja zgodba pa je dokaz, da nikoli ni prepozno za začetek. Ustvari nekaj svojega. In deli svojo strast s svetom. Vedno se da. 

In ko enkrat stopiš na to pot, ugotoviš, da nisi sam. Da so okoli tebe ljudje, ki jih tvoje delo navdihuje, ki cenijo trud, ki verjamejo v tvojo vizijo. In to je tisto, kar resnično osmisli vse – skupnost, povezanost in predaja znanja naprej. Tako, kot so učili mene, ko sem bila še majhna, zdaj jaz znanje predajam naprej. In to je najlepše darilo, ki ga lahko podarim svetu.

Vsaka izdelana torba, vsaka kvačkana košarica, vsak tečaj, ki ga vodim, ni le predmet ali dogodek. Je dokaz, da so ročne spretnosti več kot le hobi. So dediščina, so stik s samim sabo, so terapija, ki bistri misli in napolni dušo. Vsak trenutek, ko sedem in vzamem kvačko v roke, se povežem s preteklostjo in prihodnostjo hkrati. Spomini na otroštvo, na vonj po domačnosti in toplini, se prepletajo s sanjami o tem, kaj vse lahko ustvarim in komu lahko polepšam dan. 

Prav zato sem tudi hvaležna vsakemu, ki to zgodbo soustvarja z mano, vsaki stranki, vsaki kvačkarici, ki obišče moj tečaj in vseh tistih, ki bodo to še postali. Toplo vas vabim, da se tudi sami pridružite skupnosti Marjine košare.